Dr. Luka Krušič je ljudem in predvsem živalim zelo prijazen znanstvenik, raziskovalec, ki je vso svojo življenjsko energijo usmeril v iskanje sožitja človeka in živali z naravo in v spoštovanje naravnih zakonitosti, ki smo jih danes že skorajda pozabili.
Po hkratnem študiju veterine na Veterinarski fakulteti v Ljubljani ter študiju angleškega in francoskega jezika s književnostjo na Filozofski falkulteti v Ljubljani je leta 1974 postal diplomirani živinozdravnik. Sla po znanju ga je vodila v Nemčijo, kjer je štiri leta kasneje na Visoki šoli za veterino v Hannovru po podiplomskemu študiju iz bioloških osnov uspešno zagovarjal doktorsko dizertacijo iz klinične biokemije. Leto dni je opravljal znanstveno delo kot asistent na Inštitutu za fiziološko kemijo, čemur je sledilo večletno obdobje znanstvenoraziskovalnega dela na področju farmakokinetike in toksikologije v farmacevtski industriji v Sloveniji in v Nemčiji.

V okviru projektnega razpisa je na Veterinarski fakulteti Univerze Uppsala na Švedskem, na Univerzi Columbus v Ohiu v ZDA in Univerzi Davis v Kaliforniji v ZDA ter na Univerzi v Pisi v Italiji pripravil nalogo s področja rasti in prehrane konjev ter hkrati ves čas neumorno opravljal tudi svetovalno dejavnost na področju prehrane konj. Svoje znanje je širil v ZDA, Nemčiji in Italiji, kjer je sodeloval s pomembnejšimi znanstveniki s tega področja. Z rezultati svojega raziskovalnega dela je strokovno javnost seznanjal na različnih kongresih doma in v tujini.

Po obširnem raziskovalnem delu je sredi 90. let začutil, da bogato znanje in izkušnje sicer pomenijo izvrstno znanstveno podlago za nadaljnje delo, ki pa ga je kljub natančnemu poznavanju tega področja želel nadgraditi na »višji ravni«, ki jo je še kako pogrešal pri »akademskem« znanju. Uvidel je namreč, da se mnogokdaj pri posameznih problemih in zadevah vrti v krogu brez pravih zaključkov, in se zato odločil, da odgovore na svoja vprašanja poišče zunaj »konvencionalne« znanosti. Tega se je lotil po tem, ko mu je Ministrstvo za znanost in tehnologijo leta 1995 podelilo naziv samostojnega raziskovalca.
Sledila so leta intenzivnega študija homeopatije za živali in ljudi v Nemčiji ter energijske medicine človeka in živali. Seznanjal se je z novo homeopatijo, geomantijo, psihometrijo in senzitivno radioniko ter naravno medicino živali in človeka. V letih 2003−2011 se je ob obsežnem raziskovalnem delu in projektih izobraževal tudi na področju kitajske tradicionalne medicine in geomantije ter študij zaključil z diplomo v letu 2002.
Od leta 2000−2010 je intenzivno preučeval in se poglabljal v vprašanje vpliva prehrane na ljudi in živali s posebnim ozirom na kislinsko-bazično ravnotežje organizma ter njegovo odločilno vlogo pri ohranjanju notranjega ravnovesja. Pričel je tudi s terapevtskim delom na področju razkisanja in razstrupljanja človeškega in živalskega organizma. V zadnjih treh letih je svoja znanja iz kvantne in frekvenčne medicine ter homeopatije še poglobil, ob tem pa ves čas uvajal tudi nove terapevtske metode, ki so kombinacija tradicionalne kitajske medicine, kvantne medicine in homeopatije.

Danes enako zavzeto nadaljuje z znanstvenim delom in s študijem, pretežni del svojega časa pa namenja terapevtskemu delu, s čimer pomaga tako ljudem kot tudi živalim. Poslužuje se zlasti frekvenčne terapije in homeopatije, ki spadata na področje znanstveno dokazane informativne medicine. Ob tem tudi veliko predava doma in v tujini ter vodi strokovna izobraževanja.
Delo, razmišljanje in poslanstvo dr. Luke Krušiča, ki mu ni vseeno za vse bolj ogroženo zdravje ljudi in živali, lahko strnemo v njegovem razmišljanju:

Zdravje je le eno. Ne poznamo več vrst zdravja, zato je človek lahko ali zdrav ali pa bolan. Enako velja za bolezen, ki je nasprotje zdravja. Bolezen je znak, da moramo v življenju nekaj spremeniti, da bi ponovno vzpostavili uravnoteženo energijsko stanje na telesni, čustveni in duševni ravni. Dlje ko človek zatira bolezen v sebi, težje bo spet vzpostavil to ravnovesje. Vendar je napak, če simptome bolezni enačimo z boleznijo samo; simptom je namreč le opozorilo bolnega telesa, da gre za energijski primanjkljaj, ki se pri človeku in tudi pri živali praviloma odrazi na najbolj oslabelem organu. Zato zatiranje bolezenskih znakov ne pomeni zdravljenja, temveč le sprožanje kaotičnega stanja v organizmu. Bolj ko poskušamo zatreti znake bolezni, manj možnosti imamo, da bomo vendarle spoznali njen pravi vzrok. Ta vedno tiči v pomanjkanju energije.

Advertisements